Meni ena najlubših zdravilnih rastlin. Aromatična, na pogled nežna, a hkrati močnih, ognjenih vibracij. Drugače imenovana tudi ivanovka ali ivanska roža, krčna zel, janževka, kamenika, krvočistnik. Cveti od junija do avgusta, raste pa navadno ob gozdnih poteh in na travnikih. Zanjo so značilni rumeni cvetovi, združeni v pakobulasta socvetja, ki kar kličejo po Soncu. Ker deluje šentjanževka protivirusno, antidepresivno in adstringentno, jo uporabljamo pri občutljivem želodcu, glavobolih, nespečnosti, živčnosti, izčrpanosti, depresiji, preprečevanju vnetij, za pospeševanje prebave in sproščanje krčev. Brstične konice nabiramo sredi poletja, jih v senci posušimo in potem uporabljamo za čaj. Eno žličko zeli prelijemo z 2dl vrele vode in pustimo v infuziji 5 minut, nakar spijemo do trikrat dnevno. Kontraindikacija je v tem primeru jemanje antidepresivov. Lahko pa iz nje pripravimo tudi olje. To storimo tako, da sveže cvetje naložimo v steklen kozarec, ga prelijemo z oljčnim oljem, vse skupaj postavimo na sončno mesto in pustimo stati dober mesec, vse dokler ne postane olje temno rdeče barve. Tako barvo daje olju rdeče barvilo hipericin, ki se skriva v rumenih cvetovih. Olje uporabimo pri poškodbah, opeklinah, odrgninah, revmi, bolečih sklepih, hemoroidih, izsušeni koži. Previdno z njim v poletnih mesecih, saj lahko pri nekaterih povzroča izpuščaje, pri daljši uporabi pa preobčutljivost na sončno svetlobo, kar lahko privede do sončnih opeklin. Poznamo tudi čarovno uporabo šentjanževke. Obešena ob okno bi naj varovala pred strelami, ognjem in zlimi duhovi, nabrana ob poletnem solsticiju bi pa naj odvračala mentalne bolezni in pozdravila potrtost.

Una delle mie piante medicinali preferite. Aromatica, delicata a prima vista, ma con vibrazioni forti e infuocate. Chiamata anche erba di San Giovanni o erba di Ivan, erba varicosa, anice, borracina, purificatrice del sangue. Fiorisce da giugno ad agosto e di solito cresce lungo i sentieri boschivi e nei prati. È caratterizzata da fiori gialli, raggruppati in infiorescenze a pannocchia, che semplicemente invocano il sole. Poiché l’erba di San Giovanni ha proprietà antivirali, antidepressive e astringenti, viene utilizzata per stomaci sensibili, mal di testa, insonnia, nervosismo, esaurimento, depressione, per prevenire le infiammazioni, accelerare la digestione e alleviare i crampi. Le cime delle gemme vengono raccolte a metà estate, essiccate all’ombra e poi utilizzate per la tisana. Versare un cucchiaino di erba in 2 dl di acqua bollente e lasciare in infusione per 5 minuti, quindi bere fino a tre volte al giorno. In questo caso, l’assunzione di antidepressivi è una controindicazione. È anche possibile ricavarne un olio. Questo si fa mettendo i fiori freschi in un barattolo di vetro, versandoci sopra l’olio d’oliva, posizionando il tutto in un luogo soleggiato e lasciandolo riposare per un mese, finché l’olio non diventa rosso scuro. Il colorante rosso ipericina, nascosto nei fiori gialli, conferisce all’olio il suo colore. L’olio viene utilizzato per ferite, ustioni, abrasioni, reumatismi, dolori articolari, emorroidi e pelle secca. Fate attenzione nei mesi estivi, poiché può causare eruzioni cutanee in alcune persone e, con un uso prolungato, ipersensibilità alla luce solare, che può portare a scottature. Conosciamo anche l’uso magico dell’iperico. Appeso alla finestra, si dice che protegga da fulmini, fuoco e spiriti maligni, e raccolto durante il solstizio d’estate, si dice che allontani le malattie mentali e curi la depressione.

#

No responses yet

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja